Liturgično leto

Obhajanje velikonočne skrivnosti je za krščansko bogočastje največjega pomena. Drugi vatikanski cerkveni zbor nas jasno uči, da se ta velikonočna skrivnost razvija v teku dni in tednov celotnega leta. Po smernicah, ki jih je cerkveni zbor določil za prenovitev cerkvenega leta [1], je torej z ureditvijo svetih časov in svetniških godov ter s preureditvijo rimskega koledarja treba Kristusovo velikonočno skrivnost postaviti v jasnejšo luč.

V prejšnjih stoletjih so se zaradi povečanja števila vigilij, pobožnosti posvečenih praznikov in njihovim osminam ter zaradi polagoma nastale medsebojne premaknitve posameznih delov cerkvenega leta verniki večkrat vdajali posebnim pobožnostim na tak način, da je to, kakor se zdi, njihovega duha nekako odvračalo od pozornosti na glavne skrivnosti, s katerimi nas je Bog odrešil.

Toda splošno je znano, da sta naša prednika sv. Pij X. in Janez XXIII. izdala nekatere naredbe z namenom, da bi nedelji znova vrnili njeno prvotno dostojanstvo in bi jo vsi resnično imeli za prvi in glavni praznični dan [2], obenem pa naj bi bilo obnovljeno liturgično obhajanje svetega postnega časa. Enako je znano, da je naš prednik Pij XII. Odredil [3], naj se v zahodni Cerkvi spet obnovi nočno obhajanje slovesne velikonočne vigilije, božje ljudstvo pa naj pri tej vigiliji med obhajanjem zakramentov uvajanja v krščanstvo obnovi svojo duhovno zavezo z vstalim Gospodom Kristusom.

Ti papeži so v skladu z učenjem cerkvenih očetov in z določnim naukom izročila vesoljne Cerkve zelo pravilno čutili, da se v bogoslužju cerkvenega leta spominjamo dejstev, s katerimi nam je Jezus Kristus s svojo smrtjo prinesel odrešenje; obnavljamo spomin na pretekle dogodke, da bi iz premišljevanja o njih tudi preprosti verniki zajemali pouk in hrano; pa tudi to, da ima obhajanje cerkvenega leta »prav posebno zakramentalno moč in učinkovitost za hranitev krščanskega življenja« [4]. Prav isto čutimo in izpovedujemo tudi mi.

Zato ob praznovanju »skrivnosti Kristusovega rojstva« [5] in njegovega razkritja svetu po pravici prosimo, naj »nam pomaga, da bomo tudi mi vedno bolj podobni njemu, ki je kot človek postal naš brat« [6]; in ko obnavljamo Kristusovo smrt in vstajenje, prosimo Boga, naj bo tisti, ki so bili v Kristusu prerojeni, »bili v življenju zvesti zakramentu, ki so ga v veri prejeli« [7]. Po besedah 2. vatikanskega cerkvenega zbora namreč Cerkev tedaj, »ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki za pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo« [8].

Preureditev cerkvenega leta in smernice za njegovo prenovitev imajo zato samo ta namen, da bi verniki po veri, upanju in ljubezni prihajali v tesnejši stik s celotno Kristusovo skrivnostjo, ki se razgrinja v teku leta [9].

Menimo, da od tega, kar smo povedali, ni daleč naslednje: tudi prazniki Device Marije, »ki je neločljivo povezana z odrešilnim delom svojega Sina« [10], in spomini svetnikov, med katerimi so pravici rojstni (tj. smrtni) dnevi »naših gospodovo mučencev in zmagovalcev« [11], nam sijejo v svoji svetli luči. »Godovi svetnikov namreč oznanjajo čudovita Kristusova dela v njegovih služabnikih in dajejo prav primerne zglede vernikom v posnemanje« [12]. Katoliška Cerkev je bila namreč vedno trdno prepričana, da s svetniškimi prazniki oznanja in obnavlja Kristusovo velikonočno skrivnost [13].

Ker pa ne smemo tajiti, da je bilo v preteklih stoletjih uvedenih več svetniških praznikov, kakor bi bilo prav, zato je cerkveni zbor primerno opozoril: »Da ne bi godovi svetnikov prevladali nad prazniki, posvečenimi odrešenjskim skrivnostim, naj se mnogi izmed njih prepustijo v obhajanje delnim Cerkvam ali narodom ali redovnim družbam; v vesoljni Cerkvi naj se obhajajo le tisti, ki slavijo svetnike zares vseobčega pomena« [14].

Da bi uresničili odloke tega cerkvenega zbora, so imena nekaterih svetnikov črtana iz splošnega koledarja; dovoljeno pa je v posameznih pokrajinah po želji obhajati godove drugih svetnikov in na primeren način obnoviti njihovo češčenje. Ker so bila iz rimskega koledarja črtana imena nekaterih svetnikov, ki jih ne poznajo po vsem svetu, so bila vanj lahko vstavljena imena nekaterih mučencev, ki so bili doma v takih deželah, kamor je oznanilo evangelija prišlo v poznejših dobah. Tako bodo v tem seznamu (= koledarju) v enaki časti vsaj nekateri zastopniki vseh narodovo, svetniki, ki so za Kristusa prelili svojo kri ali pa se odlikovali v junaških krepostih.

Zaradi tega sodimo, da bo novi splošni koledar, urejen za rabo v latinskem obredu, bolje ustrezal načinu pobožnosti in čutenju našega časa in bolje razodeval vesoljnost Cerkve. Odslej bo namreč vseboval imena najodličnejših ljudi, ki vsemu božjemu ljudstvu kažejo sijajne zglede svetosti, oblikovane na mnogotere načine. Odveč je ugotavljati, v kako veliki meri to prispeva k duhovnemu blagru vse krščanske skupnosti.

Ko smo vse te razloge pred Gospodom najskrbneje pretehtali, potrjujemo s svojo apostolsko oblastjo novi splošni rimski koledar, ki ga je sestavil Sveta za izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju, prav tako pa ptudi splošne določbe o cerkvenem letu. Veljati začne s 1. januarjem prihodnjega leta 1970 v skladu z odloki, ki jih bo dala kongregacija svetih obredov skupaj s pravkar omenjenim svetom in ki bodo v veljavi do izida prenovljenega misala in brevirja.

Kar koli določa to naše pismo, ki smo ga izdali po lastnem nagibu, ukazujemo kot trdno in odobreno. Neveljavno je vse to, kar bi temu pismu nasprotovalo, tudi če bi bilo treba posebej navesti in razveljaviti apostolske konstitucije in uredbe naših prednikov in druge predpise.

V Rimu pri Sv. Petru, dne 14. februarja 1969, v šestem letu našega papeževanja.

PAPEŽ PAVEL VI.

Sveta Cerkev na določene dneve v teku leta obhaja sveti spomin Kristusovega odrešilnega dela. Vsak teden se na dan, ki mu pravimo Gospodov dan ali nedelja, spominja Gospodovega vstajenja; enkrat v letu, to je ob veliki noči, na svoj največji praznik, obhaja Gospodovo vstajenje tudi skupaj z njegovim zveličavnim trpljenjem. V teku cerkvenega leta pa razgrinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov.

Ob raznih časih cerkvenega leta Cerkev v skladu z uredbami izročila izpopolnjuje vzgojo in izobrazbo vernikov s pobožnimi duhovnimi in telesnimi vajami, s poukom, molitvijo ter deli pokore in usmiljenja (prim. B 102–105).

Naslednja načela je mogoče in potrebno uporabiti tako za rimski obred kakor tudi za vse druge obrede, praktične določbe pa je treba umevati tako, da veljajo le za rimski obred, razen če gre za tiste stvari, ki po svoji naravi zadevajo tudi druge obrede (B 3).

Sleherni dan dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil Božjega ljudstva, predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja.

Bogoslužni dan traja od polnoči do polnoči. Praznovanje nedelje in slovesnih praznikov pa se začenja že zvečer prejšnjega dne.

Prvi dan vsakega tedna, na dan, ki se imenuje Gospodov dan ali nedelja, obhaja Cerkev velikonočno skrivnost. Tako ravna po apostolskem izročilu, ki se opira na samo Kristusovo vstajenje. Zato je nedeljo treba imeti za prvi in glavni praznični dan (prim. B 106).

Zaradi svoje posebne pomembnosti se nedelja s svojim obhajanjem umakne samo slovesnim praznikom in Gospodovim praznikom; adventne, postne in velikonočne nedelje pa imajo prednost pred vsemi Gospodovimi prazniki in pred vsemi slovesnimi prazniki. Slovesni prazniki, ki pridejo na te nedelje, se obhajajo naslednji ponedeljek, razen če gre za cvetno nedeljo in veliko noč (dekret 22. 4. 1990, obj. v Notitiae 1990, str. 161^{[PDF; Vir]}).

Nedelja po sebi za vedno izključuje nastavitev kakršnegakoli drugega obhajanja. Vendar veljajo tele izjeme:

a) nedelja med božično osmino je praznik sv. Družine;

b) nedelja po 6. januarju je praznik Jezusovega krsta;

c) nedelja po binkoštih je slovesni praznik presvete Trojice;

č) zadnja nedelja »med letom« je slovesni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva.

Kjer slovesni prazniki Gospodovega razglašenja, vnebohoda in sv. Rešnjega telesa in Rešnje krvi niso zapovedani, se praznujejo v nedeljo takole:

a) Gospodovo razglašenje na nedeljo med 2. in 8. januarjem;

b) vnebohod na 7. velikonočno nedeljo;

c) sv. Rešnje telo in Rešnja kri na nedeljo po presveti Trojici.

V letnem praznovanju Kristusove skrivnosti Cerkev s posebno ljubeznijo časti sveto Božjo mater Marijo in vernikom predlaga v pobožnost godove mučencev in drugih svetnikov (prim. B 103–104).

Godove svetnikov, ki so splošno pomembni, obvezno obhaja vesoljna Cerkev; drugi svetniki so sicer vpisani v koledar, a je njihovo obhajanje neobvezno ali pa je sploh prepuščeno posameznim delnim Cerkvam ali narodom ali redovnim družbam, da te svetnike častijo (prim. B 111).

V skladu s pomembnostjo, ki jo imajo, se obhajanja med seboj razlikujejo in poimenujejo takole: slovesni praznik, praznik, god.

Slovesne praznike štejemo med glavne dneve; njih obhajanje se začne prejšnji dan s prvimi večernicami. Nekateri slovesni prazniki imajo celó lastno mašo vigilije; ta maša je za zvečer pred praznikom, kjer imajo večerno mašo.

Na dva največja slovesna praznika, to je na veliko noč in na božič, obhajanje traja nepretrgoma osem dni. Vsaka od teh dveh osmin je po svoje urejena.

Praznike obhajamo v okviru naravnega dneva, zato nimajo prvih večernic; izjema so v tem Gospodovi prazniki, ki pridejo na nedelje »med letom« in v božičnem času in nadomestijo njihovo opravilo.

Godovi so obvezni in neobvezni; njih obhajanje se z obhajanjem bogoslužnih delavnikov usklaja po določilih, ki so razložena v Splošni ureditvi misala in molitvenega bogoslužja.

Obvezni godovi, ki pridejo na delavnike postnega časa, se smejo obhajati le kot neobvezni godovi.

Če je na isti dan v koledarju več neobveznih godov, se more obhajati samo eden, drugi se izpustijo.

Na tiste sobote »med letom«, na katere ni obveznega godu, se sme neobvezno obhajati spomin Device Marije.

Dnevi v tednu po nedelji se imenujejo bogoslužni delavniki; obhajajo pa se na različne načine, v skladu z njihovo pomembnostjo:

a) Pepelnična sreda in bogoslužni delavniki velikega tedna, od ponedeljka do četrtka vključno, imajo prednost pred vsemi drugimi opravili.

b) Bogoslužni delavniki v adventu od 17. do 24. decembra vključno in vsi bogoslužni delavniki štiridesetdnevnega posta imajo prednost pred obveznimi godovi.

c) Drugi bogoslužni delavniki se umaknejo vsem slovesnim praznikom in praznikom, so iste stopnje kakor godovi.

Celotno Kristusovo skrivnost obhaja Cerkev v teku leta od učlovečenja do binkoštnega praznika in do pričakovanja Gospodovega prihoda (prim. B 102)

Delo človeškega odrešenja in popolnega Božjega poveličanja je Kristus izpolnil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. V njej je s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil naše življenje. Sveto tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja zato stoji pred nami kot vrhunec vsega cerkvenega leta (prim. B 5). Kakor je nedelja vrhunec v okviru tedna, tako slovesni velikonočni praznik v cerkvenem letu (prim. B 106).

Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se sklene z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja (prim. ZCP kan. 1251), in po možnosti tudi na veliko soboto do velikonočne vigilije, naj se povsod obhaja sveti velikonočni post (B 110). Na veliki petek je v popoldanskih urah sveto opravilo v čast Gospodovemu trpljenju.

Velikonočna vigilija v sveti noči, ko je Gospod vstal, velja za »mater vseh vigilij« (Avguštin, govor 219); v njej Cerkev v bedenju pričakuje Kristusovo vstajenje in ga zakramentalno obhaja. Zato je treba vse opravilo te svete vigilije opraviti ponoči, tako da se začne ali ko se znoči, ali tako da se konča pred zoro nedelje.

Petdeset dni od nedelje Gospodovega vstajenja do binkoštne nedelje obhajamo v veselju in radosti kakor en sam praznik, še več, kakor eno samo »veliko nedeljo« (Anatazij, prazn. pismo 1)

To so dnevi, na katere še predvsem pojemo alelujo.

Nedelje tega časa veljajo kot velikonočne nedelje in se po nedelji vstajenja imenujejo druga, tretja, četrta, peta, šesta in sedma velikonočna nedelja; konča pa se ta sveti čas petdeseterodnevja z binkoštno nedeljo.

Prvih osem dni velikonočnega časa je velikonočna osmina in te dneve obhajamo kot slovesne Gospodove praznike.

Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na 7. velikonočno nedeljo (prim. št. 7).

Bogoslužni delavniki po vnebohodu do vključno sobote pred binkoštmi so priprava na prihod Tolažnika Svetega Duha.

Štiridesetdnevni postni čas je namenjen pripravi na obhajanje velike noči. Bogoslužje štiridesetdnevnega posta pripravlja na obhajanje velikonočne skrivnosti tako katehumene kakor vernike: katehumene z različnimi stopnjami uvajanja v krščanstvo, vernike pa s spominjanjem na krst in z opravljanjem pokore (prim. B 109).

Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka.

Od začetka štiridesetdnevnega posta do velikonočne vigilije ne pojemo aleluje.

Na pepelnično sredo, ki naj povsod velja kot dan strogega posta (prim. ZCP kan. 1251) je ob začetku štiridesetdnevnega postnega časa obred pepeljenja.

Nedelje tega časa se imenujejo prva, druga, tretja, četrta in peta postna nedelja. Šesta nedelja, na katero se začne veliki teden, se imenuje »cvetna nedelja Gospodovega trpljenja«.

Veliki teden je namenjen obhajanju spomina na Kristusovo trpljenje od trenutka njegovega mesijanskega vstopa v Jeruzalem.

V četrtek velikega tedna zjutraj opravi škof v somaševanju s svojim zborom duhovnikov mašo, pri kateri blagoslovi sveta olja in posveti krizmo.

Za vsakoletnim obhajanjem velikonočne skrivnosti ni v Cerkvi nič bolj pomembnega, kakor spomin na Gospodovo rojstvo in na prva izpričanja tega rojstva; to obhajamo v božičnem času.

Božični čas traja od prvih večernic Gospodovega rojstva do vključno nedelje po razglašenju ali po 6. januarju.

Maša za božično vigilijo je zvečer 24. decembra, pred prvimi večernicami ali po njih.

Na dan Gospodovega rojstva so po starem rimskem izročilu lahko tri maše: polnočnica, zorna in dnevna maša.

Božič ima osmino, ki je urejena takole:

a) Na nedeljo med osmino (kadar je ni, pa 30. decembra) je praznik sv. družine Jezusa, Marije in Jožefa;

b) 26. decembra je praznik sv. Štefana, prvega mučenca;

c) 27. decembra je praznik sv. Janeza, apostola in evangelista;

č) 28. decembra je praznik svetih nedolžnih otrok;

d) 29., 30. in 31. decembra so dnevi med osmino;

e) 1. januarja, na osmino božiča, je slovesni praznik svete Božje matere Marije, ko se spominjamo tudi podelitve imena Jezusu.

Nedelja, ki pride na dneve med 2. in 5. januarjem, je druga nedelja po božiču.

Gospodovo razglašenje obhajamo 6. januarja, razen kjer to ni zapovedan praznik in je prestavljen na nedeljo, ki pride na dneve med 2. in 8. januarjem (prim. št. 7).

Na nedeljo po 6. januarju je praznik Jezusovega krsta.

Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, ko se spominjamo prvega prihoda Božjega Sina med ljudi; hkrati je to čas, ko to spominjanje usmerja naša srca k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Na ta dva načina stopa adventni čas pred nas kot čas pobožnega in veselega pričakovanja.

Adventni čas se začne s prvimi večernicami nedelje, ki pride na 30. november ali je temu dnevu najbližja, in se konča pred prvimi večernicami praznika Gospodovega rojstva.

Nedelje tega časa se imenujejo prva, druga, tretja in četrta adventna nedelja.

Bogoslužni delavniki od 17. do ključno 24. decembra so bolj naravnost namenjeni pripravi na praznovanje Gospodovega rojstva.

Razen časov, ki imajo svoj poseben značaj, ostane še 33 ali 34 tednov v letu, ko ne obhajamo kakega posebnega vidika Kristusove skrivnosti, pač pa se spominjamo Kristusove skrivnosti v njeni polnosti, zlasti ob nedeljah. Ta doba se imenuje čas »med letom« (slovensko: nedelje med letom in delavniki med letom).

Čas »med letom« se začne v ponedeljek, ki pride za nedeljo po 6. januarju in traja vključno do torka pred štiridesetdnevnim postom; in se spet začne v ponedeljek po binkoštni nedelji ter se konča pred prvimi večernicami prve adventne nedelje.

Skladno s tem uporabljamo vrsto besedil, ki so v misalu in molitvenem bogoslužju za nedeljo in za bogoslužne delavnike tega časa.

Na prošnje in kvatrne dneve Cerkev moli k Bogu in se mu javno zahvaljuje ob različnih potrebah ljudi, predvsem pa za sadove zemlje in za človekovo delo.

Škofovske konference naj urejajo, kdaj bodo prošnji in kvatrni dnevi in kako jih bodo obhajali, da bodo prilagojeni potrebam različnih krajev in vernikov.

Pristojna oblast naj v skladu s krajevnimi potrebami tudi določi obseg teh opravil, ali bodo trajala en dan ali več dni in kolikokrat v letu jih bodo obhajali.

Za posamezne dneve je treba izmed maš za različne zadeve izbrati tiste, ki so najbolj v skladu z vsebino prošenj.

Razvrstitev opravil v cerkvenem letu ureja koledar, in to splošni, če velja za celotni rimski obred, in posebni, če velja za določeno delno Cerkev ali redovno družbo.

V splošnem koledarju je vpisan celotni krog svetih opravil: tistih, ki v svetih časih obhajajo skrivnost odrešenja, in tistih svetnikov, ki so vseobčega pomena in jih zato obvezno vsi obhajajo, pa tudi drugih, ki izražajo vesoljnost in stalnost svetosti v Božjem ljudstvu.

Posebni koledarji pa vsebujejo posebna opravila, ki so na primeren način usklajena s splošnim koledarjem. Posamezne cerkve in redovne družbe namreč morajo posebej častiti tiste svetnike, ki so jim na kak način lastni.

Posebne koledarje mora sestaviti pristojna oblast, potrditi pa Apostolski sedež.

Pri sestavljanju posebnih koledarjev je treba upoštevati naslednje:

a) Sveti časi, to je krog časov, slovesnih praznikov in praznikov, ki v cerkvenem letu razvijajo in slavijo skrivnost odrešenja, morajo vedno ostati nedotaknjeni; vedno morajo biti nad posebnimi praznovanji.

b) Posebna opravila je treba organsko vključiti med splošna v skladu z vrstnim redom in prednostjo, kakor je za vsako izmed njih določeno v tabeli bogoslužnih dni. Da bi posebni koledarji ne narasli prekomerno, naj ima vsak svetnik le opravilo v teku leta; le kadar bi pastoralni razlogi zahtevali, je mogoče imeti še drugo opravilo kot neobvezni god na dan prenosa ali najdenja svetih zavetnikov ali ustanoviteljev Cerkva in redovnih družb.

c) Posebej dovoljena opravila naj ne bodo zgolj podvojitev opravil, ki so že v krogu praznovanj skrivnosti odrešenja, pa naj tudi ne bodo preštevilna.

Čeprav je dobro, da ima vsaka škofija svoj lastni koledar in posebna besedila za molitveno in mašno bogoslužje, ni ovire, da ne bi celotna pokrajina imela tak koledar in posebna besedila; lahko ima to cel narod ali še večje ozemlje. Vsi, ki so za to odgovorni, naj sodelujejo pri tem delu.

Na isti način velja to načelo tudi za redovne koledarje več provinc istega svetnega območja.

Posebni koledar nastane tako, da v splošnega vstavimo posebne slovesne praznike, praznike in godove:

a) V škofijski koledar razen opravil v čast svetim zavetnikom in obletnice posvetitve stolnice še tiste svetnike in blažene, ki so s škofijo na poseben način povezani, ker so npr. tam doma ali so dalj časa tam živeli ali umrli.

b) V redovni koledar razen opravil v čast naslovu, ustanovitelju in zavetniku še tiste svetnike in blažene, ki so bili člani te redovne družbe ali pa so bili z njo v posebni zvezi.

c) V koledar vsake cerkve razen opravil, ki so lastna škofiji ali redovni družbi, še tista opravila, ki so lastna tej cerkvi in so našteta v tabeli bogoslužnih dni, pa tudi tiste svetnike, katerih telesa se hranijo v tej cerkvi. Člani redovnih družin pa naj se z občestvom krajevne cerkve združijo ob praznovanju obletnice posvetitve stolnice in glavnega zavetnika kraja in večjega ozemlja, v katerem živijo.

Kadar ima kakšna škofija ali redovna družba veliko svetnikov in blaženih, je treba poskrbeti, da koledar celotne škofije ali celotne ustanove ne bo prekomerno obremenjen. Zato je mogoče:

a) da imamo skupno praznovanje vseh svetnikov in blaženih tiste škofije ali redovne družbe ali vsaj ene skupine;

b) da so v koledar vpisani le tisti svetniki in blaženi, ki so v posebni meri pomembni za celotno škofijo ali redovno družbo;

c) druge svetnike in blažene pa obhajajo samo v tistih krajih, s katerimi so tesneje povezani, ali tam, kjer je shranjeno njihovo telo.

Posebna opravila naj bodo vpisana kot obvezni ali neobvezni godovi, razen kadar je za nekatera določeno drugače v tabeli bogoslužnih dni, ali zaradi posebnih zgodovinskih ali pastoralnih razlogov. Vsekakor pa lahko nekatera opravila v kakšnem kraju obhajajo slovesneje kot v celotni škofiji ali redovni družbi.

Opravila, ki so vpisana v lastni koledar, morajo obhajati vsi, ki so se dolžni ravnati po tem koledarju; samo Apostolski sedež more dovoliti, da kako opravilo iz koledarja izločijo in spremenijo stopnjo praznovanja.

Cerkev navadno praznuje svetnike na njihov rojstni (= smrtni) dan; na primeren način se je treba po tem ravnati tudi pri vpisovanju lastnih opravil v posebne koledarje.

Čeprav so lastna opravila velikega pomena za posamezne krajevne Cerkve in redovne družine, je vendarle zelo primerno, da bi glede obhajanja slovesnih praznikov, praznikov in obveznih godov, ki so v splošnem koledarju, bili kar se le da edini.

Zato se je treba pri vpisovanju lastnih opravil v posebne koledarje držati naslednjih pravil:

a) Opravila, ki so tudi v splošnem koledarju, naj bodo v posebnem koledarju isti dan kot v splošnem; če je potrebno se spremeni stopnja praznovanja.

Na enak način je treba ravnati glede opravil, lastnih posameznim cerkvam v razmerju do škofijskega ali redovnega koledarja.

b) Opravila v čast svetnikom, ki jih ni v splošnem koledarju, naj bodo na njihov rojstni (= smrtni) dan. Kadar ta dan ni znan, je treba izbrati dan, ki je iz drugega razloga tistemu svetniku lasten, npr. dan posvetitve, najdenja, prenosa; sicer pa dan, ko v posebnem koledarju ni drugih opravil.

c) Kadar je na rojstni ali lastni dan v splošnem ali posebnem koledarju že drugo obvezno opravilo, čeprav je to manjše stopnje, je treba določiti najbližji dan, ki je prost.

č) Kadar pa gre za opravila, ki jih iz pastoralnih razlogov ni mogoče prestaviti na drug dan, naj se prestavi opravilo, ki ovira.

d) Opravila, ki so samo dovoljena, naj bodo vpisana na dan, ki je pastoralno primernejši.

e) Da bi krog cerkvenega leta bil čim jasnejši in da svetniška opravila ne bi bila stalno ovirana, naj ne bo posebnih opravil v času, ko največkrat obhajamo postni čas in velikonočno osmino in od 17. do 31. decembra, razen če so to neobvezni godovi ali pa prazniki, ki so v tabeli bogoslužnih dni našteti v št. 8 a, b, c, d, ali pa slovesni prazniki, ki jih ni mogoče prestaviti na drug čas.

Slovesni praznik sv. Jožefa (19. marec) lahko škofovske konference prestavijo na drug dan zunaj postnega časa, razen kjer je to zapovedan praznik.

Kadar je v koledarju skupaj vpisanih več različnih svetnikov ali blaženih, jih obhajamo skupaj, če so iste stopnje, in to tudi takrat, kadar so eden ali nekateri izmed njih bolj lastni. Kadar pa je treba enega ali nekatere izmed teh svetnikov ali blaženih obhajati z opravilom višje stopnje, naj bo opravilo samo tistemu ali tistim v čast, druge pa opustimo, razen če se zdi primerno, da jim določimo kak drug dan kot obvezni god.

Zaradi pastoralne koristi vernikov smemo na nedelje »med letom« obhajati tista opravila, ki so sicer med tednom, pa jih verniki pobožno cenijo. To pa velja le za tista opravila, ki imajo v razpredelnici bogoslužnih dni prednost pred tako nedeljo. Vse maše z ljudstvom so lahko v skladu s tem opravilom.

Prednostni red glede obhajanja bogoslužnih dni ureja izključno naslednja razpredelnica.

1. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja.
2. Božič, razglašenje, vnebovhod in binkošti.
   Adventne, postne in velikonočne nedelje.
   Pepelnična sreda.
   Bogoslužni delavniki velikega tedna od ponedeljka do vključno četrtka.
   Dnevi med velikonočno osmino.
3. Slovesni prazniki Gospoda, Device Marije in svetnikov, ki so v splošnem koledarju.
   Spomin vseh vernih rajnih.
4. Lastni slovesni prazniki:
   1. slovesni praznik glavnega zavetnika kraja ali mesta;
   2. slovesni praznik posvetitve in obletnice posvetitve lastne cerkve;
   3. slovesni praznik naslova lastne cerkve;
   4. slovesni praznik naslova ali ustanovitelja ali glavnega zavetnika redovne družbe.

5. Gospodovi prazniki v splošnem koledarju.
6. Božične in nedelje med letom.
7. Prazniki Device Marije in svetnikov, ki so v splošnem koledarju.
8. Lastni prazniki:
   1. praznik glavnega zavetnika škofije;
   2. praznik obletnice posvetitve stolnice;
   3. praznik glavnega zavetnika pokrajine, naroda ali večjega ozemlja;
   4. praznik naslova, ustanovitelja, glavnega zavetnika redovne družbe in redovne province, velja pa, kar je v št. 4;
   5. drugi prazniki, lastni določeni cerkvi;
   6. drugi prazniki v škofijskem ali redovnem koledarju;
9. Bogoslužni delavniki v adventu od 17. do vključno 24. decembra.
   Dnevi med božično osmino.
   Postni bogoslužni delavniki.

10. Obvezni godovi v splošnem koledarju.
11. Lastni obvezni godovi:
    1. god drugotnega zavetnika kraja, škofije, pokrajine ali redovne province;
    2. drugi obvezni godovi v škofijskem ali redovnem koledarju.
12. Neobvezni godovi, ki morejo na poseben način, popisan v Splošni ureditvi rimskega misala in molitvenega bogoslužja, tudi na dneve pod št. 9.
    Na enak način je kot neobvezne godove mogoče obhajati tudi tiste obvezne godove, ki kako leto pridejo na postne bogoslužne delavnike.
13. Adventni bogoslužni delavniki do vključno 16. decembra.
    Bogoslužni delavniki v božičnem času od 2. januarja do sobote po razglašenju.
    Bogoslužni delavniki velikonočnega časa od ponedeljka po beli nedelji do vključno sobote pred binkoštmi.
    Bogoslužni delavniki med letom.

Kadar pride na isti dan več opravil, obhajamo tisto, ki je v razpredelnici bogoslužnih dni na višji stopnji. Kadar pa bogoslužni dan višje stopnje ovira slovesni praznik, tega prestavimo na najbližji dan, ko ni opravil naštetih od 1 do 8 v razpredelnici bogoslužnih dni; velja pa seveda določba v št. 5. Druga opravila tisto leto odpadejo.

Kadar bi bilo treba obhajati večernice dneva, ki še traja, in prve večernice prihodnjega dneva, opravimo večernice tistega opravila, ki je v razpredelnici bogoslužnih dni na višji stopnji; če sta enake stopnje, opravimo večernice dneva, ki še traja.