O-antifone

Adventne večere po 17. decembru oblikuje niz sedmih t. i. velikih O-antifon – antifon Marijinega slavospeva, ki se začenjajo z vzklikom »O«: O Sapientia, O Adonai, O Radix Jesse, O Clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel. Antifone so nastale najpozneje v 8. stoletju, ko jih omenjata srednjeveška učenjaka Alkuin ter Amalarij iz Metza in so bile del liturgije v Rimu. Njihova besedila so napisana po istem vzorcu: najprej nagovarjajo Kristusa z različnimi imeni (»modrost«, »ključ Davidov« itd.), ki se navezujejo na Izaijeve prerokbe, nato pa sledi prošnja »pridi« (»veni«). Vrstni red Jezusovih imen je povezan z odrešenjsko zgodovino: gre od večne Modrosti, ki je bila tu ob začetku stvarjenja, preko bibličnih oseb iz različnih časov do dolgo pričakovanega Emanuela. Prve črke Kristusovih imen v antifonah od zadnje proti prvi dajo akrostih »ero cras« (»jutri bom [z vami]«), ki je skrita adventna obljuba na prošnje »pridi«. To je morda naključje, saj antifone niso imele enake razporeditve v vseh tradicijah.

O-antifone sodijo med zaklade srednjeveškega korala in so bile priljubljen del odštevanja dni do božiča. Pravica do intoniranja (oz. začenjanja) antifon je v nekaterih cerkvenih ustanovah pripadla vodilnim dostojanstvenikom in menihom, ki so bili po svojih službah povezani s temo antifon. V mnogih benediktinskih samostanih je O Sapientia tako intoniral opat in O Adonai prior, medtem ko je O Radix Jesse začenjal vrtnar, O Clavis David pa kletar … Ponekod so vsako antifono peli po trikrat: pred kantikom, pred »Gloria Patri« in po »sicut erat«.

Vse antifone se pojejo na isto melodijo 2. modusa; do rahlih odstopanj med antifonami prihaja predvsem zaradi različnega števila zlogov v posameznih frazah.

Rimski obred je vedno poznal le sedem O-antifon, druge Cerkve pa so poznale devet ali celo dvanajst podobnih antifon. Te antifone so stalni del liturgične božične osemdnevnice ali osemdnevne priprave na praznik Gospodovega rojstva in se nahajajo pred Marijinim slavospevom – Magnificat pri molitvenem bogoslužju od 17. 12 naprej. Ta priprava traja osem dni in zato je 24. decembra, ko je že sveti večer, dodaten odpev, ki napoveduje slavo Novorojenega: »Ko bo jutri sonce vzšlo, bomo videli najvišjega kralja, ki prihaja od Očeta kot ženin iz svojega bivališča.«

Lahko pa so te antifone vključene v bogoslužje zadnjih dni pred božičem še na druge načine:

Lahko so vključene na primer pri zornicah (od 17. decembra naprej), ki so dobile ime po votivnih mašah, Mariji v čast, katere so obhajali ob zori.

V evharistično bogoslužje jih lahko vključimo bodisi kot odpev pri Marijinem slavospevu, ki ga zapojemo kot poobhajilno pesem, bodisi kot vrstico pri aleluji, pri tem pa smo pozorni, da si antifone deloma sledijo v drugačnem zaporedju in da se antifona iz 22. decembra ponovi še 23. decembra (vidno iz razpredelnice):

Vir: Ordo lectionum Missae, Libreria Editrice Vaticana, 1981
Vir: Berila in evangeliji za adventne, božične, postne in velikonočne delavnike, Ljubljana, 1971

Drugi in bolj popularen način njihove uporabe pa je v okviru tako imenovane »ljudske devetdnevnice« ki se je podobno kot druge devetdnevne priprave na praznike oblikovala tako, da je iz stalnih delov molitvenega bogoslužja prevzemala besedila in speve, a jih je bolj svobodno oblikovala še z ljudskimi elementi. Takšna priprava na praznovanje Gospodovega rojstva se ponekod začenja že 16. decembra. Če pripravo na božič v obliki devetdnevnice pričnemo že 16. decembra, bomo O-antifone peli šele od drugega dneva naprej. Za odpev pri Marijinem slavospevu pa lahko 16. decembra izberemo kakšen drug primeren odpev iz adventnega časa.

Takšna devetdnevnica spada med ljudske pobožnosti in lahko ima zelo raznoliko sestavo, v naših krajih pa se po cerkvah ponavadi obhaja v tej obliki:

• prvi del je vabilo »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!« s pesmijo, ki govori o prerokbah o prihodu Mesija ter ponavljajočim se odpevom ljudstva;
• drugi del je psalm veselja, pri čemer so vzkliki vzeti iz knjige Psalmov in iz preroka Izaija: »Veselite se nebesa in raduj se zemlja…«;
• tretji del je pesem, ki predstavlja glavne teme odrešenja: »Glasovi angelski z višin…«;
• četrti del je Marijin slavospev – Magnificat z O-antifonami.

dr. Katarina Šter
dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld, O.Cist.
dr. Cecilija Oblonšek

Priredba O-antifon v slovenski jezik in posnetki so nastali kot študijski projekt, ki želi biti spodbuda k vključevanju petih O-antifon v liturgično prakso in nadaljnjemu raziskovanju teh odpevov tudi v slovenskem jeziku.