Velika kalenda

»Velika kalenda« se imenuje slovesna napoved božičnega praznika (odslej napoved), ki jo lahko diakon, duhovnik ali pevec zapoje pred polnočnico. Besedilo je vzeto iz Rimskega martirologija in umesti dogodek Jezusovega rojstva v najširšo zgodovino, od stvarjenja sveta dalje. Omenja najpomembnejše etape, ki so pripeljale do tega dogodka, ki je za nas osrednja prelomnica zgodovine in štetja let. Skozi zgodovino liturgije se je pela v času prve molitvene ure (lat. prima) molitvenega bogoslužja, vse do sprememb, ki so sledile po Drugem vatikanskem koncilu. Te spremembe so med drugim ukinile prvo molitveno uro in s tem tudi petje slovesne napovedi božičnega praznika, jo pa tudi danes pojejo na enak način tisti, ki bogoslužje obhajajo v izredni obliki.
Papež Janez Pavel II je slovesno napoved vrnil v uporabo na polnočnici v Vatikanu leta 1980 in od takrat se redno poje po številnih župnijah.

Če nekoliko podrobneje pogledamo besedilo: le-to prinaša umestitev Kristusovega rojstva v kontekst človeške zgodovine, gre zlasti za umestitev v zgodovino izvoljenega ljudstva, od Abrahama do Mojzesa, od Adama do prerokov. Napoved umesti Kristusovo rojstvo tako v okvir zgodovine izvoljenega ljudstva Izraela, kakor tudi v okvir grškega koledarja (v stoštiriindevetdeseti olimpiadi), kot tudi v koledar Rimljanov (leta 752 od ustanovitve rimskega mesta; v 42. letu vladanja cesarja Oktavijana Avgusta). V točno določenem trenutku v času se je v Betlehemu rodil Jezus Kristus iz Marije. Z njegovim rojstvom se je izpolnil Božji načrt posvetitve sveta z Božjo navzočnostjo; kakšen blagoslov, da živimo v svetu, ki je 'posvečen' z Božjo bližino! In prav napoved božičnega praznika, ki jo kantor zapoje, zelo močno poudari to vsebino: gre za nekoliko prilagojen tonovski način, po katerem se pojejo starozavezna berila. Glede na vsebino prvega dela, ki nas popelje od starozavezne Prve Mojzesove knjige do Danijela, je takšen tonovski način več kot primeren. Petje se začne z običajnimi kadencami, tedaj pa se zgodi nekaj presenetljivega. Ko se pojavi ime Jezusa Kristusa, kadence izginejo in petje kar nekako obstane na recitativnem tonu, kar ima zelo dramatičen učinek in v molivcu zbudi željo po razrešitvi. A proti pričakovanju ob koncu misli pevec ne zaključi v nižinah, ampak se povzpne in doseže najvišje tone pri besedah rodil. Ob dobro interpretirani napovedi nam tako glasba kot besede dajo jasno vedeti, da je Kristusovo rojstvo vse spremenilo. Šele zadnja vrsta Rojstvo našega gospoda Jezusa Kristusa po mesu se vrne v lego, kjer se je petje začelo in zaključi z običajno kadenco.

Še nekaj besed o tem, kdo naj napoved poje: liturgična navodila ne dajo izrecnih napotkov o tem, zato lahko napoved zapoje bodisi diakon bodisi laik, zapoje pa se lahko na ambonu ali drugem primernem prostoru v cerkvi. Res pa liturgična navodila bolj kot med mašo priporočajo, da se napoved zapoje med molitvenim bogoslužjem. Če se poje med večernicami, se vključi takoj po uvodu (O Bog, ozri se name …) in pred himno. Lahko jo vključimo tudi v uro bogoslužnega branja pred Tebe, Boga, hvalimo (Te Deum). Če je le-ta pripravljena kot vigilija v polnočno bogoslužje, je potrebno upoštevati nekaj posebnosti, ki jih v tem primeru predvideva molitveno bogoslužje (Tebe, Boga, hvalimo zamenja mašna Slava, sledi glavna mašna prošnja in maša se nadaljuje kot običajno; opustijo pa se uvodni deli maše vključno s kesanjem).

V tretji izdaji Rimskega misala bomo našli nekatere dodatne razjasnitve za primer vključitve napovedi v mašo: v preteklosti so napoved vključili po znamenju križa in pozdravu in je zavzela mesto obreda kesanja. Danes pa navodila pravijo, naj bo napoved zapeta ali prebrana pred začetkom božične maše ob polnoči in naj ne nadomesti nobenega dela maše. Tako lahko pred začetkom maše, morda po uvodnem preludiju, kantor pristopi k ambonu in zapoje napoved, temu pa sledi vstopni spev ali vstopna pesem.

Današnje besedilo napovedi je nekoliko spremenjeno glede na besedilo pred letom 1969, ko je prišlo do spremembe v martirologiju. Pred tem se je od leta 1584 naprej velika kalenda pričela z veliko bolj specifičnimi letnicami (v letu 5199 od začetka sveta, 2957 od potopa …), ki sedaj s precej ohlapnejšo definicijo teh dogodkov (ko je minilo brez števila stoletij; po premnogih stoletjih …) dajejo besedilu glede na znanstvena dognanja relevantnejšo vsebino.