Ob praznovanju godovnega dne je skrbna gospodinja pripravila slovesno kosilo. Kot je to običajno pri slovesnih obrokih, je bila miza slovesno pogrnjena, vsako jed pa je gospodinja ponosno z nasmehom napovedala. Najprej je na mizo postavila predjed. Sledila je krepka juha, kuhano meso in zelenjava skupaj s tremi vrstami domačih omak. Na vrsto je prišla tudi glavna jed s štirimi vrstami solat in dobro staro vino. Krona vsega sta bili dve torti in tri vrste odličnih peciv. Praznovanje in druženje s prijetnim pogovorom in pesmijo se je nadaljevalo do večernih ur in nihče od ljudi ni pomislil, da bi odšel. Še dva tedna po tem se je pripovedovalo, kako je bilo vsem prijetno in katere pesmi so peli, gospodinja pa je bila kljub večdnevnemu prizadevanju (kot tudi nekajdnevne utrujenosti), zadovoljna do naslednjega slovesnega praznovanja.
Imate to čast, da ste prevzeli vlogo cerkvenega glasbenika ali zborovodje cerkvenega pevskega zbora v župniji. Na nek način ste postali gostitelj ali »gospodinja« za pripravo liturgičnega petja slovesnosti Gospodovega vstajenja (ki ga, mimogrede, praznujemo vsako nedeljo). Kakšna čast!
Kot gospodinja pregleda živila, najprej pregledate repertoar, ki ga imate na voljo za pripravo slovesnega praznovanja. Glede na to, da praznovanje poteka čez celotno liturgično leto, vsako nedeljo, razporedite vse, kar imate, tako, da vam ne bo zmanjkalo, če pa nimate dovolj, boste poskušali dodati še kakšno pesem ali antifono. Ali pa boste ponujeno na iznajdljiv način okrasili, začinili – na nov način oblikovali (izmenično petje, instrumentali, več kitic). Načrt za celotno liturgično leto boste naredili glede na nedelje in samo skicirali (nikakor ne fiksirali) možnosti, ki jih lahko uporabite.
Za cerkvene glasbenike velja pravilo, da se za določena slavja začnejo pripravljati bistveno prej, kot to počnejo drugi liturgični sodelavci (bralci, krasilci, pridigar, …). Vsi psalmi, pesmi, večglasne skladbe, ki se bodo pele v Velikem tednu, se začnejo vaditi že januarja. Sledijo nove velikonočne pesmi (ne pretiravajte – največ dve na leto!), novi odpevi psalmov za čas med letom, nove ljudske pesmi, ki jih maja vadite z ljudstvom (da bodo julija, ko greste vi na morje, pripravljeni tudi samostojno zapeti). Uživate tako vi, kot tudi ljudstvo.
Si lahko predstavljate praznovanje godovnega dne brez veselega druženja in pesmi? Vsa prizadevanja gospodinje bi izpadla zgolj kot degustacija, preizkušanje novih jedi kot po tekočem traku. Jedi bi sledile druga drugi, brez predaha ali prostora za trenutek tihote ali opazovanja. Ljudem bi druženje postalo neprijetno, ves čas bi gledali na uro in po zadnjem obroku bi pobegnili domov.
Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da bi evharistično slavje zaradi omejevanja časa začelo spominjati na instant praznovanje, kjer vse funkcionira: vse deluje perfektno: pevski zbor krasno poje, bralci odlično berejo, duhovnik ima dobro pridigo, drugi verniki pa so izključeni iz te popolnosti, gledajo na uro in komaj čakajo, kdaj bodo lahko odšli domov.
Cerkveni glasbenik kot gostitelj pevskega in glasbenega sodelovanja celotnega vernega občestva mora biti pri izbiri glasbenih vsebin pazljiv čez celotno liturgično leto. Za obhajilo niso potrebne tri pesmi. Dovolj je tudi ena z lepimi medigrami med kiticami. Pustite včasih tudi kakšen trenutek tihote. Tihota pogosto lepo zveni …
Vsak vernik, ki zapoje, bo veliko veselje za vas, ker boste poleg pojočega občestva vernikov tudi vi želeli ostati na praznovanju od poldneva vse do večernih ur.
Katarina Jengić